Človekovo telo je najbolj zadovoljno, če njegov lastnik za žejo pije vodo – sploh zdaj poleti, ko hitreje izgublja tekočino. Povsem običajno vodo. Najbolje iz pipe. Priporočilo je sila enostavno in očitno prav zato sumljivo. Človek, ki čuti večno potrebo po dokazovanju upravičenosti svojega vzpona na mesto najpametnejšega vretenčarja, je tudi v tem primeru presodil, da pozna »bolj učinkovite« načine za kakovostno nadomeščanje izgubljene tekočine.
Voda iz telesa odplakuje škodljive strupe, spodbuja delovanje prebavnih organov, ledvic, srca in krvnega obtoka, vzdržuje vlažnost sluznic, preprečuje trenje med površinami različnih tkiv, uravnava telesno temperaturo in izvaja ostala čudesa, zaradi katerih človekovo telo brezhibno deluje – vse dokler mu seveda človek ne poskuša »pomagati«. Najprej nekje na internetu ujame informacijo, da stvar ni tako preprosta, saj voda nikoli ni kar samo voda. Lahko je živa. Informirana. Deionizirana. Povratno osmozirana. Bogvedi, kateri test so uporabili za ugotavljanje njene genotoksičnosti. Le kakšen ima zasuk in ali je površinska napetost dobra? Čeprav vsega tega ne razume najbolje, zadošča za nejevero glede navadne vode. Ko se poduči, da se po ceveh vodovodne napeljave radi klatijo mikrobi, sklene, da je zdravju prijaznejša tista iz steklenice. A če že kupuje ustekleničeno, naj bo vsaj mineralna, saj menda voda brez dovolj mineralov ni najboljša za pitje, piše v nekem članku. Sicer že v naslednjem piše, da jih je od 250 miligramov trdih snovi na liter (kolikor jih mora najmanj imeti, da lahko velja za mineralno) koristnih le nekaj, ostalo pa so težke kovine, ki s kopičenjem v celicah povzročajo škodo.
A ta članek preskoči. Bere tistega, v katerem izve, da je tudi gazirana ugodnejša, ker bolje odžeja. To je sicer zgolj občutek, saj mehurčki učinkujejo na živčne končiče ustne sluznice kot nekakšen anestetik, ampak tudi ta podatek je v napačnem članku. Če vse to že ni dokončno ubilo volje do vodovodne vode, žebelj v njeno krsto dokončno zabije kapitalistična ovira, na katero človek naleti med naročanjem pijače v lokalu. Vodovodne vode namreč ne strežejo najraje. In ker ustekleničena tam stane 733-krat več kot tista iz domače pipe, za isto ceno pa se dobi že gosti sok ali pivo, človek pametno sklene, da iz njega že ne bodo brili norca. Če že plačuje, naj bo v steklenici vsaj kanec več napora od tega, da jo je nekdo prislonil na naravni izvir – in naroči vodo z okusom. In telo? Zavije z očmi in vdano začne postopek razstrupljanja in čiščenja. Dokler iz popitega kozarca ne razgradi in izloči vsega, kar ni voda, je vnešena tekočina zanj neuporabna. Voda z okusom namreč ni voda, pač pa običajen sirup, ki so mu dodali vse E-je, razen barvil. Ali pač resno verjamete, da kje izvirajo mandarinine, jabolčne, alojine in slivove vode? In da so sveže? Z osvežujočimi nalepkami lično opremljene stekleničke se znajo zelo dolgo potikati po policah trgovin, nato pa še po skladiščih lokalov; in do trenutka, ko jo dejansko popijete, je lahko vsebina stara tudi nekaj mesecev. A to človeka ne moti. Bo pa vodovodno vodo, ki si jo je natočil v prazno plastenko, jo en dan prenašal naokoli v torbici ter jo v njej nepopito našel naslednji dan, zagotovo obsodil, da je postana, in si natočil svežo.
