sobota, 14. julij 2012

Prebujen smeh na otroškem obrazu


Ohromljena polovica obraza s povešenim ustnim kotom je znak, ki zbuja skrb v vsaki starosti. Če ga opazimo pri otroku, je strah še toliko večji. Pareza obraznega živca, kot strokovno imenujmo to stanje, je lahko prirojena ali pa se pojavi nenadoma po okužbi (mumps, herpes simpleks, norice) ali poškodbi glave oziroma obraza. Na srečo v večini primerov mine bodisi samodejno bodisi s kirurškim posegom in na otroških obrazih spet zasije nasmeh.

Otroka s prirojeno parezo (dva primera na 1.000 novorojenih otrok) je treba operirati okrog četrtega ali petega leta starosti, meni plastični kirurg iz bolnišnice Johns Hopkins, Rick Redett, dr. med., ki vsako leto opravi veliko tovrstnih posegov. Ohromljeni obrazni živec namreč preneha pošiljati dražljaje v obrazne mišice, katerih vlakna začnejo postopoma odmirati. Pri težjih ali starejših okvarah obraznega živca je potreben presadek, ki združi zdrave in poškodovane živčne celice. Zdrave celice se začnejo vraščati v ohromljeni živec, ga »prebudijo« in spodbudijo k delovanju. Živčne celice se obnavljajo s hitrostjo približno 2,5 centimetrov na mesec, iz česar sledi, da je potrebnih devet do 12 mesecev, preden lahko mali bolnik spet začne uporabljati prej ohromljeno stran obraza. Pri bolnikih z že usahlo obrazno mišico je treba leto dni po presaditvi živca presaditi še mišico. Otrokovo stanje se v veliki večini primerov dramatično izboljša.

petek, 13. julij 2012

Rešitev za srčno popuščanje?


Kljub velikim prizadevanjem na področju zdravljenja srčnega popuščanja z razpoložljivimi zdravili se stanje bolnikov z napredovalo obliko bolezni še naprej slabša. Strokovnjaki so odločeni, da bodo za to skupino bolnikov našli boljši način zdravljenja. Dr. Guilermo Torre-Amione, ameriški kardiolog z metodističnega kardiološkega centra DeBakey, meni, da bi lahko pomagala nevrostimulacija. Ameriški urad za zdravila (FDA) je že odobril izvedbo dvojno slepe raziskave, ki jo bodo opravili na 10 bolnikih z ishemično ali ne-ishemično kardiomiopatijo, ki imajo težave najmanj šest mesecev. 

Pri terapiji z nevrostimulacijo bolniku v predel hrbtenice skozi dve majhni odprtini vstavijo električno napravo, podobno srčnemu spodbujevalniku, ki oddaja šibke električne dražljaje in jih po žici pošilja v živce v hrbtenjači. Spodbujanje določenih živčnih skupin naj bi ustvarilo odzive z značilnimi spremembami v toku krvi, deaktivacijo kateholaminov in zmanjšanje vnetja. V predhodnih raziskavah je nevrostimulacija učinkovito odpravljala simptome kronične angine pektoris ter bolečine, povezane z boleznijo perifernih žil. Za obe stanji sta značilna vnetje in zmanjšan pretok krvi. To bo prva raziskava o vplivu nevrostimulacije na srčno popuščanje.

sreda, 11. julij 2012

Slastno pecivo s chio


Mmmmm še en 'nenavaden' recept sem izbrskala ;)



Sestavine: (1 skodelica = cca 2,4 dL):
1 skodelica moke (po izbiri, lahko tudi pirina)
1 skodelica rjavega sladkorja
1 skodelica kokosovega olja (lahko tudi stopljeno maslo)
4 žlice chia gela
ščepec soli
5 žlic vode (lahko tudi mleko)
½ žličke cimeta
½ skodelice mletih mandljev
1 skodelica narezanega ananasa

Navodilo za pripravo:
Mokre sestavine zmešamo posebej, suhe posebej. Nato polovico suhe mase zmešamo z mokrimi sestavinami, rahlo premešamo in naknadno dodamo preostale suhe sestavine. Maso z žlico razporedimo po peki papirju. Pečico ogrejemo na 180° C in pečemo 30 minut. Jaz povsod dodam še melo rozin :P

Hmelj proti nespečnosti


Hmelj (Humulus lupulus) je zelnata trajnica iz družine konopljevk, ki se vzpenja po grmovju, mejah in drevesih po vsej Evropi do nadmorske višine 1500 m. V Sloveniji ga gojijo v okolici Žalca, sicer pa po vsej državi raste tudi divje kot ovijalka po grmovnatih nabrežjih in senčnih gozdnih robovih. Njegovo čvrsto, zvijajoče se steblo nosi srčaste liste, razdeljene na ostro nazobčane krpe. Nekdaj so hmeljeva stebla uporabljali za izdelovanje košar in drugih pletarskih izdelkov.

Proti nespečnosti uživamo hmeljev poparek, ki ga pripravimo iz 10 g hmeljevih storžkov, ki jih prelijemo z enim litrom vrele vode in jih v njej namakamo 10 minut.

Iz stebel so pridobivali tudi vlakna za tkanine in celulozo za papir. Hmelj je dvodomna rastlina, zato cvetovi različnih spolov rastejo na različnih rastlinah. Na ženskih rastlinah, ki jih gojijo v industrijske namene, se razvijajo stožčasti storžki, ki jih že od nekdaj uporabljajo v ljudskem zdravilstvu in za varjenje piva, a ne toliko zaradi njegove arome, kot zaradi njegove lastnosti, da preprečuje skisanje piva. V kulinariki so hmelj uporabljali že stari Rimljani, saj so uživali njegove mlade poganjke. Danes uživamo kot zelenjavo poganjke hmelja, ki jih odstranimo zgodaj spomladi. Podobni so majhnim belušem, a imajo nekoliko bolj močan okus, odlični so kuhani, praženi in pečeni z bešamelom.

Recept: Mini tortice z ličijem


Za pripravo liči tortic potrebujemo:


  • 90 g ličijev iz konzerve (nekaj jih prihranite za okrasitev)
  • ½ skodelice + 3 žlice sladkorja
  • 4 žličke limoninega soka
  • 1/4 skodelice masla
  • 50 g skute
  • 1 jajce
  • vaniljin sladkor


Testo:

  • 150 g moke
  • 1 čajna žlička pecilnega praška
  • 80 g sladkorja
  • 1 rumenjak
  • 80 g margarine


V majhni kozici zavrite ličijev sok. Občasno premešajte. Pustite, naj ga izpari približno ¼, nato dodajte ličije. Odstavite z ognja in s pomočjo mešalnika naredite gladek pire. Dodajte sladkor in limonin sok. Dajte zmes nazaj na ogenj in mešajte, dokler se sladkor ne raztopi. Ohladite.

Naredite testo in ga zvaljajte v debelino treh mm na pomokani površini. Razdelite ga na dvanajst enakomernih kvadratov. Vsak kos položite v eno od luknjic na namaščenem  pekaču za muffine. Končki testa naj visijo čez rob. Ogrejte pečico na 190 stopinj. Medtem ko se pečica segreva, pripravite nadev. Z mešalnikom do gladkega zmešajte skuto, jajce, 3 žlice sladkorja, limonin sok in vaniljev sladkor. Porazdelite nadev po testu in pecite 10–20 minut. Desertne krožnike pokapljajte z ličijevim pirejem, nanj pa položite sirovo tortico. Okrasite s celim ličijevim sadežem.

petek, 6. julij 2012

Voda & 'Voda'?


Človekovo telo je najbolj zadovoljno, če njegov lastnik za žejo pije vodo – sploh zdaj poleti, ko hitreje izgublja tekočino. Povsem običajno vodo. Najbolje iz pipe. Priporočilo je sila enostavno in očitno prav zato sumljivo. Človek, ki čuti večno potrebo po dokazovanju upravičenosti svojega vzpona na mesto najpametnejšega vretenčarja, je tudi v tem primeru presodil, da pozna »bolj učinkovite« načine za kakovostno nadomeščanje izgubljene tekočine.


Voda iz telesa odplakuje škodljive strupe, spodbuja delovanje prebavnih organov, ledvic, srca in krvnega obtoka, vzdržuje vlažnost sluznic, preprečuje trenje med površinami različnih tkiv, uravnava telesno temperaturo in izvaja ostala čudesa, zaradi katerih človekovo telo brezhibno deluje – vse dokler mu seveda človek ne poskuša »pomagati«. Najprej nekje na internetu ujame informacijo, da stvar ni tako preprosta, saj voda nikoli ni kar samo voda. Lahko je živa. Informirana. Deionizirana. Povratno osmozirana. Bogvedi, kateri test so uporabili za ugotavljanje njene genotoksičnosti. Le kakšen ima zasuk in ali je površinska napetost dobra? Čeprav vsega tega ne razume najbolje, zadošča za nejevero glede navadne vode. Ko se poduči, da se po ceveh vodovodne napeljave radi klatijo mikrobi, sklene, da je zdravju prijaznejša tista iz steklenice. A če že kupuje ustekleničeno, naj bo vsaj mineralna, saj menda voda brez dovolj mineralov ni najboljša za pitje, piše v nekem članku. Sicer že v naslednjem piše, da jih je od 250 miligramov trdih snovi na liter (kolikor jih mora najmanj imeti, da lahko velja za mineralno) koristnih le nekaj, ostalo pa so težke kovine, ki s kopičenjem v celicah povzročajo škodo.

A ta članek preskoči. Bere tistega, v katerem izve, da je tudi gazirana ugodnejša, ker bolje odžeja. To je sicer zgolj občutek, saj mehurčki učinkujejo na živčne končiče ustne sluznice kot nekakšen anestetik, ampak tudi ta podatek je v napačnem članku. Če vse to že ni dokončno ubilo volje do vodovodne vode, žebelj v njeno krsto dokončno zabije kapitalistična ovira, na katero človek naleti med naročanjem pijače v lokalu. Vodovodne vode namreč ne strežejo najraje. In ker ustekleničena tam stane 733-krat več kot tista iz domače pipe, za isto ceno pa se dobi že gosti sok ali pivo, človek pametno sklene, da iz njega že ne bodo brili norca. Če že plačuje, naj bo v steklenici vsaj kanec več napora od tega, da jo je nekdo prislonil na naravni izvir – in naroči vodo z okusom. In telo? Zavije z očmi in vdano začne postopek razstrupljanja in čiščenja. Dokler iz popitega kozarca ne razgradi in izloči vsega, kar ni voda, je vnešena tekočina zanj neuporabna. Voda z okusom namreč ni voda, pač pa običajen sirup, ki so mu dodali vse E-je, razen barvil. Ali pač resno verjamete, da kje izvirajo mandarinine, jabolčne, alojine in slivove vode? In da so sveže? Z osvežujočimi nalepkami lično opremljene stekleničke se znajo zelo dolgo potikati po policah trgovin, nato pa še po skladiščih lokalov; in do trenutka, ko jo dejansko popijete, je lahko vsebina stara tudi nekaj mesecev. A to človeka ne moti. Bo pa vodovodno vodo, ki si jo je natočil v prazno plastenko, jo en dan prenašal naokoli v torbici ter jo v njej nepopito našel naslednji dan, zagotovo obsodil, da je postana, in si natočil svežo.

Pirini polpeti


Recept za pirine polpete!

Sestavine: 

  • 400 g zelenega pirinega zrnja (dobimo ga v trgovinah s posebno hrano ali v sosednji Avstriji) 
  • 120 g ovsenih kosmičev 
  • velika čebula 
  • 50 g naribanega korenja 
  • 50 g graha 
  • 50 g cvetače, skuhane al dente 
  • 50 g na zelo drobno narezanih gobic iz konzerve 
  • 2 do 3 jajca, po potrebi lahko več 
  • ščep majarona, materine dušice in muškata 
  • sol in olje za pečenje. 

Priprava: grobo zdrobljeno pirino zrnje vsaj dve uri kuhamo v rahlo slani vodi, da voda povre. Na olju prepražimo na drobno sesekljano čebulo, primešamo vse ostale sestavine, jajca, kosmiče in začimbe. Iz tako pripravljene mase oblikujemo polpete (po želji jih lahko povaljamo v grobo sesekljanih bučnih semenih) in jih na vročem olju spečemo z obeh strani.

Pira razveseli dušo


Pri piri nikakor ne moremo mimo zdravilstva opatinje Hildegarde iz Porenja. Ta skromna opatinja je že v letih 1141 za ohranjanje zdravja postavila na prvo mesto pravilno prehrano. Kot najboljše žito izrecno omenja piro in pravi, da nobeno žito (pšenica, rž, oves in ječmen) ni boljše od pire. Njene zdravilne diete nikoli ne mešajo pire z drugimi žiti.

O piri opatinja pravi, da na človeka deluje »toplo, mastno in krepko«. Tistemu, ki jo uživa, pa naj bi dajala pravo meso in pravo kri, razveselila njegovo dušo in razvedrila čute. Prav gotovo je v njenih trditvah veliko resnice, saj se je vse življenje prehranjevala s piro in izdelki iz nje ter za tisto dobo dočakala zavidljivo starost 81 let. Pira je v tistem času veljala za odlično dietetično živilo in zdravilno sredstvo. Opatinja jo je priporočala pri lajšanju kroničnih boleznih, za krepitev oslabelega organizma, povečanje apetita, za umirjanje prebavnih težav in za blaženje bolečin v sklepih.

Za varno sončenje ...


Zaščita kože

"Siesta" oziroma dremež po kosilu je predobra mediteranska navada, da bi jo kar tako zanemarili! Srečajmo se raje v senci ali pa na plaži po 17. uri!
Če pa že nameravate oditi ven, se dobro zaščitite z obleko! Klobuk, srajca in hlače so najboljša možna zaščita. Nezaščitene dele kože je potrebno namazati s kremo, ki ščiti pred žarki UVA in UVB. Na začetku sončenja uporabiti kreme z visokim zaščitnim faktorjem (npr. 30). Priporočljiva je obnova zaščitnega sloja na koži vsaj vsaki 2 uri, če naj bi delovala. Posebno pozornost je potrebno posvetiti novorojenčkom in majhnim otrokom.

Zdravila in sončenje

Če jemljete zdravila, sončenje ni priporočljivo, v primeru fotoobčutljivosti molekul zdravila pa je lahko celo skrajno nevarno. Precejšnje število zdravil lahko ob sočasni izpostavljenosti osebe sončnim žarkom povzročijo rdečico ali pa izpuščaje. Res pa je, da se takšne reakcije ne pojavijo pri vsakomur, prav tako ni rečeno, da se bo ta pojav ponovil ob vsakem jemanju zdravila na počitnicah.
Skupine zdravil, za katere je znano, da lahko povzročijo fotosenzitivne reakcije, so med drugimi:
- nekatera nesteroidna zdravila proti vnetjim; - antihistaminiki (zdravila proti alergijam); - hormoni (npr. oralna kontracepcija); - sredstva proti zvišanemu tlaku (tiazidni diuretiki); - fenotiazini (pomirjevala in sredstva proti bruhanju); - tetraciklini; - sulfonamidi; - triciklični antidepresivi. Reakcijo blažje vrste lahko povzročijo tudi nekatera mila, parfumi in deodoranti.